»Bilo je na velikonočni ponedeljek leta 1920. Krasno pomladansko sonce je obsevalo naše gorice, med katerimi je bleščala v pomladanskem dnevu naša vasica. Svečano razpoloženo so hiteli prebivalci od pozne maše na svoje domove. Okoli ene ure popoldan pa se nenadoma zaslišijo obupni klici na pomoč. V te klice je posegel tudi cerkveni zvonček, edini katerega nam je pustila med vojno vojaška oblast. Iz Kajžarja se je dvigal temen dim, ki je naznanjal velik požar. V sled neprevidnega velikonočnega streljanja se je užgala viničarija graščine Dornavske in plamen je v par trenutkih objel tudi sosednja poslopja. Obupani prebivalci so reševali kolikor se je dalo polivali ogenj z vodo, a niso ga mogli zadušiti. Slednjič je prihitela na pomoč požarna bramba iz Vitana, kateri se je po težkem trudu posrečilo, da je obranila sosednja poslopja in tako zabranila še večjo nesrečo.«

Tako je kronist Pintarič Drago opisal požar na Kajžarju in tu se je daljnega leta 1920 pričela zgodovina Gasilskega društva Miklavž. Takoj po tem požaru se je pri vaščanih pojavila misel za ustanovitev lastnega gasilskega društva. Ta volja je postajala vedno močnejša, dokler se ni dne 31. julija 1921 v gostilni Edvarda Simoniča vršil prvi sestanek, ki je imel namen, da se ustanovi pri Sv. Miklavžu prostovoljno gasilsko društvo. Sklical je sestanek Andrej Tramšek, pek in posestnik pri Sv. Miklavžu. Razen sklicatelja so se udeležili sestanka naslednji:

Golenko Anton trgovec pri Sv. Miklavžu

Simonič Edvard gostilničar pri Sv Miklavžu

Pintarič Drago učitelj pri Sv Miklavžu

Ivanuša Alojz oskrbnik pri Sv. Miklavžu

Zadravec Filip kovač pri Sv Miklavžu

Masten Jožef viničar v Kajžarju